ZA privatizacijo,
 ZA depolitizacijo gospodarstva!

 

 

dr. Janez Šušteršič, ekonomist

Slovenija je v zadnjih petidvajsetih letih oblikovala gospodarski model, za katerega so značilni prevelika vloga države, vmešavanje politike v gospodarstvo in njegovo birokratsko omejevanje, dajanje prednosti prerazdelitvenim pred razvojnimi politikami ter odlaganje strukturnih reform v imenu socialnega miru. Zadnja gospodarska kriza je dokončno razkrila njegovo šibkost in razvojno neuspešnost.

Nasprotovanje privatizaciji državnih podjetij je sestavni del tega modela. Z vsakim krogom nasprotovanja in blokade privatizacije se vračamo v preteklost, k temeljnemu vprašanju, na katero smo odgovorili že pred petidvajsetimi leti: "Ali želimo zgraditi državo, kjer bo v najboljši evropski tradiciji gospodarski napredek temeljil na prostem in zasebnem tržnem gospodarstvu, politična moč pa bo strogo omejena z ustavnimi in zakonskimi določbami?" Želim si, da bi peticijo ZA privatizacijo podpisali vsi, ki še vedno verjamejo, da je določen "da" edini pravi odgovor na to vprašanje.

Razprava o privatizaciji je ena odločilnih razprav o naši prihodnosti. Vesel sem, da so zastavonoše peticije mladi ljudje. Bilo bi nespodobno, če bi se o prihodnosti prepirali samo pripadniki generacije, ki je imeli v zadnjih desetletjih dovolj priložnosti, da bi zgodovino zasukala drugače. Čas je, da svoje povedo predvsem tisti, ki bodo prihodnost, kakršna že bo, morali tudi živeti.

 

 

dr. Žiga Turk

Podpiram, ker več ne vidim drugega načina, da se politika umakne iz gospodarstva. Ne samo iz tega, ki ga prodajamo, ampak posredno tudi iz podjetij, ki z državnimi podjetji zdaj poslujejo. Celotno gospodarstvo bo zato bolj zdravo, bolj bo raslo in bolj zaposlovalo.

 

 

dr. Damir Črnčec, predsednik društva Evropska Slovenija

V Društvu Evropska Slovenija hočemo prihodnost, ki ne bo ujeta v moralne, ideološke in finančne zablode preteklosti, ampak nam bo nudila perspektivo vsestranskega demokratičnega razvoja. Hočemo enake možnosti za vse! Želimo svobodno, družno, mladim prijazno in odprto družbo, v kateri se bo država omejila na osnovne regulatorne in nadzorne funkcije. Zahtevamo odpravo različnih monopolov v javnem in zasebnem sektorju, ki si preživetja ne zmorejo zagotoviti z ustvarjalnostjo in kakovostjo, temveč le z ohranjanjem togih pravil, ki onemogočajo konkurenco in razvoj pametnih alternativ. Zaradi vsega navedenega menimo, da je, ob upoštevanju pomena kritične infrastukture za nacionalno varnost Slovenije, tudi privatizacija del prave poti, kako Slovenijo spremeniti na bolje, v evropsko Slovenijo.

 

 

dr. Igor Masten, ekonomist

Eden izmed pomembnih razlogov, da je Slovenija zašla v globoko gospodarsko krizo in se iz nje še ni izvlekla, je tudi vpliv države v gospodarstvu. Ta se neposredno prek lastništva ali posredno prek državnih naročil žal prepogosto uporablja za zasebno okoriščanje interesnih skupin. Te interesne skupine stojijo za pojmom nacionalnega interesa. Nacionalni interes je v krizi dobesedno bankrotiral in pustil za sabo gospodarsko in socialno opustošenje, za katero davkoplačevalci plačujemo strahotno ceno. Padanje življenjskega standarda, brezposelni, milijarde za dokapitalizacijo državnih bank, beg možganov.

Prepričan sem, da v tej družbi dozoreva spoznanje, da je potrebno nekaj temeljito spremeniti. Privatizacija je del teh sprememb. Potrebna je za razbitje kleptokratskih struktur in zato, da se nam davkoplačevalcem vsaj delno zmanjša breme višjega dolga, ki ga bomo zaradi teh ljudi plačevali. Želimo si države, ki nam bo zagotavljala javno šolstvo in zdravstvo, socialno zavarovanje in pravno državo za čim manj pobranih davkov. In ne ugrabljene države s strani interesnih skupin. Tem ne smemo več dopustiti, da s podjetji upravljajo za naš denar. Zahtevati moramo, da s svojim premoženjem svobodno razpolagamo, in da ne bomo več plačevali za napake drugih.

 

 

dr. Anže Burger

Država mora pri postopku privatizacije presojati tudi širše interese, predvsem pozitivne socialne, politične, medijske in etične učinke: s sociološkega vidika bo privatizacija prinesla prevetritev nezdravih povezav med politiko in gospodarstvom, vzpostavitev meritokracije, ne pa napredovanja na podlagi političnih poznanstev in zaslug; s političnega vidika bo privatizacija povzročila premik fokusa politikov stran od črpanja rent proti pravim problemom, saj bo za rentnike politika postala nezanimiva; z medijskega vidika bo privatizacija odprla medijski prostor in omogočila bolj enakovreden spopad različnih idej in svetovnih nazorov.  Strategija za upravljanje državnega premoženja po privatizaciji pa bi morala biti naslednja: delež kupnine od privatizacije za pokrivanje zakonskih obveznosti KAD-a in SOD-a bi morala država podeliti v upravljanje tujemu naložbenemu skladu, ki bi to premoženje globalno razpršil (na slovenski trg lahko investira največ 0,012% portfelja, kolikor znaša tržna kapitalizacija slovenske borze v celotni svetovni tržni kapitalizaciji), preostali del kupnine pa bi se namenilo za zmanjšanje javnega dolga.

 

 

dr. Blaž Vodopivec, psiholog in finančnik

Hvala za to pobudo. Slovenija jo rabi kot Sahara vodo. Je spet tak čas, ko so četice tranzicijskih dodojev zavohale kri – šibko reformno voljo te vlade, in se odločile, da brcnejo državo še 10 let nazaj.

Slovenija krvavo rabi svež kapital. Slovenija krvavo rabi kapitalizmu bolj prijazno okolje. Drgače lahko samo še naprej tonemo v mizerijo, in vsak dan po TV poročilih poslušamo, katere pravice je spet morala porezati vlada.

Prevara "nacionalnega interesa" je slovensko državo v zadnjih letih stala vsaj deset milijard. Bralci moje kolumne so na forumu Financ izračunali, da to pomeni en novomeški Tvingo za vsako slovensko gospodinjstvo, pa še en službeni za vsakega javnega uslužbenca. Ali dva topla obroka na dan za 200.000 socialno ogroženih za naslednjih 25 let. Ali 50.000 novih kvalitetnih delovnih mest v predelovalni industriji.

Dvignite svoj glas proti dodojem, da ne bomo čez pet let spet preračunavali zagonjenih milijard in tega, kaj vse bi lahko zanje kupili. Naj že izumrejo.

 

 

dr. Gorazd Justinek, ekonomist

Za podporo peticiji sem se odločil iz dveh ključnih razlogov. Prvi razlog se skriva v dejstvu, da so pobudniki večinoma civilna združenja mlajših generacij. Eden izmed temeljev vsake uspešne družbe predstavlja aktivno državljanstvo in prav je, da se tudi mladi angažirajo, konstruktivno in z argumenti razpravljajo ter opredelijo v kakšni Sloveniji želijo živeti v prihodnje. Kot drugo, peticija odpira eno izmed najzahtevnejših vprašanj slovenskega gospodarstva – vprašanje tujih neposrednih investicij. Čeprav jih praktično vsi podpiramo, smo v tem segmentu med najslabšimi med vsemi primerljivim državami. Seveda si vsi primarno želimo greenfield investicij, a žal brez t.i. brownfield tudi ne gre. V tem segmentu pa je ključna privatizacija in primeren odnos do investitorjev, kjer niti ni pomembno, ali so tuji ali domači. Lastniki so le dobri ali slabi oz. manj in bolj odgovorni.

 

 

mag. Rado Pezdir, ekonomist

Zgodba o slovenski privatizaciji je že zdavnaj postala zgodba o manipulaciji in demagogiji s katero se je uspešno zaustavila kakršnakoli oblika racionalne in argumentirane javne debate. Podpora privatizaciji zato presega ekonomske dimenzije in prehaja v podporo nasprotovanja sovražnikom razuma.

Despoti, kot denimo Jamnik, Petan, Golobič in Zavrl lahko zaradi mene obvladujejo celotno slovensko ekonomijo, politiko in medijski prostor, ampak nikoli ne bodo obvladali zgodovine. In ravno ta zgodovina jih bo nekoč sodila in to v kontekstu faliranih ekonomskih reform ter geneze mračnjaško rentniškega koncepta vulgarnega etatističnega kapitalizma.

Za popoln triumf bodo morali despoti narediti še kaj več, kot zgolj brutalno čistiti javni prostor in ga spreminjati v živalski vrt demagogov, korumperjev in medijskih morilcev, kajti še vedno prav vsi Slovenci ne ugledajo Mencingerja, ko se uzrejo v ogledalo. Zmaga despotov zato ni popolna in z mojim podpis sporočam v javni prostor, moje trdno prepričanje, da se za vsakega despota enkrat pot konča. In naj bo privatizacija prvi etapa njihovega konca.

 

 

Igor Akrapovič

Zakaj je privatizacija »Mabendazol« za našo državo.

Za začetek bi opisal stanje bolnika, katerega pljuča-gospodarstvo duši državna birokracija, njegove bronhije stiskajo preobremenjene plače najproduktivnejših kadrov ter nefleksibilna delovna zakonodaja, za nameček pa mu razraščajoči se a obenem okosteneli javni sektor nalaga čedalje večje obremenitve.

Telo je gostitelj, ki ga množica notranjih ter zunanjih zajedalcev izčrpuje do skrajne meje preživetja. Le-ti nimajo niti najmanjšega interesa za ozdravitev ter očiščenje tega vegetirajočega telesa. Kot vemo, je zdravljenje opisanih bolezni zahtevno, kajti prav vsem je lastno, da se složno borijo za preživetje na izjemno diverzificirane ter neprijetne načine, ki v samem začetku zdravljenja močno negativno vplivajo na gostitelja.

In res, po zaužitju prvega odmerka zdravila se pojavijo znameniti tako imenovani nacionalni- interesniki. Med njimi so tudi osebe, ki so tvorno sodelovale pri tako imenovani privatizacijski TAJKUNIZACIJI Slovenije, katere so zagovarjale nujnost domačih, z višav posvečenih posameznikov, ki so jim bili dodeljeni popolnoma nezavarovani in večinoma do danes nepovrnjeni krediti. Zaradi njihove nesposobnosti ter pohlepa, uničenih podjetij ter izgubljenih delovnih mest, nosimo breme plačila tega eksperimenta slovenski davkoplačevalci.

Odprimo Slovenijo, ki ima poleg geostrateških tudi izjemne človeške potenciale predvsem v sposobnih ter izobraženih ljudeh, doma in v tujini.

Odločamo se med status quo-jem bolnika južne Evrope ali nasprotno pridružitvi propulzivnemu, dinamičnemu srcu razvoja, kamor zgodovinsko in geografsko tudi pripadamo.

 

 

dr. Egon Zakrajšek, ekonomist

Po 25 letih samostojne Slovenije smo se znasli na kriticni gospodarski in politicni tocki. Kam in kako naprej? Odgovor na to vprasanje ni kljucen samo za trenutno generacijo, ampak bo dolocil zgodovinsko usodo sloveskega naroda.

Hitra, nacrtna in transparentna privatizacija podjetij v drzavni lasti je prvi korak, da se preseka toksicni krog politicnega kadrovanja v sirsem gospodarstvu, eden najbolj grotesknih fenomenov takoimenovane slovenske tranzicije.

S privatizacijo bo slovensko gospodarstvo pridobilo nujno potreben privatni kapital, ki bo usmerjen v povecanje konkurencnosti, visanje dodane vrednosti in ustvarjanju perspektivnih delovnih mest, faktorji na katerih temelji dolgorocni obstoj Slovenije.

 

 

dr. Boris Pleskovič, ekonomist

Privatizacija je v Sloveniji potrebna iz sledečih razlogov: zasebni lastiki bodo prinesli svež kapital, uvedli bodo komercialno ter tržno korporativno kulturo, zmanjšal se bo vpliv države in koruptivnih lobijev, povečala se bo zaposlenost sposobnih mladih kadrov, davkoplačevalcem ne bo potrebno več reševati nasedlih naložb in špekulacij politično povezanih parazitov in s tem se bodo lahko zmanjšali davki in povečala konkurenčnost slovenskega gospodarstva.

 

 

dr. Sašo Polanec, ekonomist

Podjetja v državni lasti so podvržena političnim vplivom. Selekcija kadrov za nadzornike in managerje se, zaradi političnih preferenc, prepogosto izrodi. Izbrani managerji so nagrajeni po birokratskih pravilih, namesto da bi bili nagrajeni zaradi doseženih poslovnih rezultatov. V odločitve managementa se pogosto vpletajo politiki, posredno in neposredno. V državnih podjetjih sovladajo sindikati, ki preprečujejo doseganje višje produktivnosti s ščitenjem manj produktivnih in nemotiviranih delavcev. Posledica teh praks je, da podjetja v državni lasti dosegajo prenizko produktivnost, ki jo lahko po privatizaciji novi lastniki zlahka povečajo. Višja produktivnost celotnega gospodarstva je dobra za vse državljane, saj se pokaže, poleg višjih dobičkov, tudi v višjih plačah, višjih davkih in socialnih prispevkih, s tem pa tudi v večjem obsegu in boljših storitvah javnega sektorja in pokojninah. Ohranjanje državne lastnine ob visokem javnem dolgu in višjih obrestnih merah od donosnosti premoženja pomeni zniževanje našega skupnega neto premoženja. Lastništvo je tako le iluzija, pesek, ki počasi polzi iz tesno stisnjenih pesti.

 

 

mag. Tanja Porčnik, ekonomistka

Eden izmed poglavitnih razlogov, da je Slovenija na lestvici ekonomske svobode najnižje uvrščena država Evropske unije, je njen izjemno velik delež državnega lastništva podjetij.

Ker velja, da manj kot je ekonomske svobode bolj so državljani podrejeni in odvisni od oblasti ali posameznih izbranih interesnih skupin v družbi, je nadaljna privatizacija podjetij v državni (so)lasti tista pot, ki bo prebivalcem Slovenije prinesla tako večjo ekonomsko neodvisnost od oblasti in njenih prijateljev kot tudi večjo blaginjo, manjšo brezposelnost in višjo gospodarsko rast.

Kot je že Friedrich von Hayek opozoril, večji kot je delež družbe, kateremu je država neposredno ali posredno delodajalec, večja bo pristojnost prisile države nad državljani oziroma manj svoboščin bodo le-ti uživali. Pri tem pa ne gre le za ekonomske svoboščine, saj ekonomska svoboda ni le neprecenljiva kot taka, temveč tudi omogoča obstoj drugih svoboščin, kot so svoboda tiska, izražanja in zborovanja, migracij, vere, itd.

Večji kot je delež državnega lastništva podjetij in s tem manjša ekonomska svoboda, večjo moč imajo oblast in interesne skupine, ki so se izrodile iz pajdaškega kapitalizma oziroma kronizem. V takem družbenem sistemu tisti, ki so na oblasti, in njihovi prijatelji odločajo tudi o tem, kje in na katerem delovnem mestu so prebivalci Slovenije zaposleni, s kakšnim dohodkom in možnostmi napredovanja ter kakšno blaginjo posledično uživajo tako oni kot njihove družine.

Nadaljna privatizacija bi v Sloveniji zmanjšala delež državnega lastništva podjetij in povečala ekonomsko svobodo, kar bi predvsem pomenilo, da bi prebivalci Slovenije dobili možnost, da sami odločajo o ekonomski plati svojega življenja.

 

 

Marjan Batagelj

Privatizacija: VIP vs. SIP

Moja razmišljanja so pri vprašanju privatizacije iskanje odgovorov predvsem skozi problematiko mladih, peticijo pa razumem kot poziv k prenehanju praks, ki so take, da so najkrajšo potegnili prav oni.

Gre za konflikt med ideologijo gospodarsko neproduktivne preteklosti in upanjem za pravično in proaktivno prihodnost z zdravim gospodarstvom. Tega nočejo priznati tisti, ki imajo koristi iz preteklosti, pred mladimi, ki bi si zaslužili vsaj priložnost, da se pokažejo. 

Cela generacija otrok, rojenih ob osamosvojitvi, je odrasla. Tu so, mladi, kipeči od življenja, a brez perspektive, ker še vedno nismo prekinili praks vip-ovcev (vez in poznanstev). Te so običajno na državnih jaslih; ob predpostavki, da uspeš, ko prikimaš po volji drugega, in zanikaš svoj način razmišljanja. In zato smo zastali v razvoju normalnega gospodarskega okolja.

Skrajni čas je, da začnemo v družbi graditi vrednote sip-ovcev (sposobnih, izobraženih in poštenih).  Kako zanimivo, naši sip-ovci v tujini uspevajo.  O njih radi govorimo, ko jih ni tu.  Želimo si, da bi se vrnili, a jim nimamo kaj ponuditi.  Slovenija jih je izobrazila, sedaj pa ne ve, kaj z njimi. Seveda ne, jasli so že zasedene, novih delovnih mest pa ni, ker jih ne ustvarja politika, ampak gospodarstvo.

Mladi, o katerih pišem, so danes stari toliko kot moja podjetniška pot. Začel sem pred petindvajsetimi leti, sam, oborožen le z izobrazbo in veliko željo. Državo sem razumel kot mater, ki bo za svojega podjetniškega otroka naredila vse, da bo uspešen. Bil sem mlad, politika me ni zanimala in verjel sem, da lahko uspem zgolj z delom. Marsikdo misli, da nekaj zamuja,  če nima politične podpore. Zgrešeno, mladi morajo verjeti, da je moč uspeti brez politike. Politika naj torej v dobro vseh ustvarja dobre pogoje za delo, v poslovanje pa naj se ne vtika.

To so razlogi, zakaj je  bolje, da privatizacijo izpeljemo. Ne zaradi Evrope, ampak zaradi nas samih, da končamo s praksami, zaradi katerih stopicljamo na mestu že četrt stoletja.

 

 

dr. Marko Simoneti, ekonomist, direktor Agencije RS za privatizacijo v letih 1990-93

Privatizacija Slovenije d.d. je danes predpogoj za normalizacijo delovanja naše države in za razvoj konkurenčnega slovenskega gospodarstva. Gre preprosto za to, da bodo v Sloveniji kot članici EU v prihodnosti lahko dostojno živeli in delali tudi naši otroci. Že 25 let eksperimentiramo s privatizacijo na vse možne načine. Po propadlem projektu politično podprte in bančno financirane domačinske »tajkunizacije« Slovenije d.d. je postalo skoraj vse spet »naše«. Vseobsežna, pregledna in strokovno vodena privatizacija je tako zadnja priložnost naše generacije, da dokončamo ekonomsko in politično tranzicijo v novo družbeno ureditev, ki smo se ji s širokim soglasjem zavezali pred četrt stoletja. To smo dolžni sebi, predvsem pa svojim potomcem.

 

 

Tomaž Štih

Slovenske privatizacije nihče ne more imenovati “prenagla” ali “nepremišljena”, ker jo pripravljamo in o njej razmišljamo že štiriindvajset let. Politika je doslej zamudila prav vse priložnosti, da se umakne iz gospodarstva; namesto tega se je z vsako vlado zavrtel nov krog enega in istega.

Žalujoči ostali to plačujemo z višjimi davki, s počasnejšim razvojem, z manj delovnimi mesti, z manj poslovnimi priložnostmi in z bivanjem v okolju, kjer je za uspeh bolj kot kaj znaš pomembno, koga poznaš v politiki.

Peticijo sem podprl, ker vem, da se tega gordijskega vozla ne da več odvozlati, ampak ga je treba presekati. Ni razloga, da bi politiki še naprej nastavljali vodstva podjetij. V posebnih okoliščinah v vsa podjetja na ozemlju države tako ali tako lahko posežejo. Vendar transparentno; s sprejemom zakona v parlamentu.

Podpiram mlade, ki so se s to peticijo odločili tistim, ki že pol stoletja vedrijo in oblačijo v slovenski politiki in civilni družbi sporočiti, da ne govorijo v njihovem imenu, da se ne strinjajo z njimi, da se ne bojijo sprememb - da pa so siti eksperimentiranja s pravičnejšimi družbenimi redovi in si namesto tega naposled želijo zaživeti v normalni, zahodni državi.

Narodu, ki ima takšno mladino in takšne državljane, se ni treba bati za prihodnost.

 

 

Rok Novak

K pobudi sem pristopil, ker menim, da je privatizacija ključen razvojni izziv Slovenije. Ne zgolj, ker sedanje politizirano gospodarstvo daje merljivo slabše poslovne rezultate, ampak še bolj zato, ker opravičljivega razloga za prisilno sovlagateljstvo državljanov ni.

Nasprotniki govorijo o tem, da s privatizacijo izgubljamo podjetja, a to ne drži, s tem jih v resnici kot potrošniki šele dobivamo na svojo stran! Podjetja bodo še vedno tukaj, storitve, ki jih zagotavljajo, pa bodo v povprečju kvečjemu bolje prilagojene potrebam uporabnikov, torej nas državljanov. Izgubljajo jih le omrežja, ki si preko njih zagotavljajo moč, vpliv, denar, nadzor, delovna mesta za posvečene… ali kot rad skrajšam: svoje korito, ki jih postavlja nad običajne državljane. Razumem njihovo bolečino. A prav nič ne simpatiziram z njo. Skrajni čas je, da korito razbijemo in gospodarstvo pustimo, da začne služiti svojemu namenu: ustvarjanju dodane vrednosti.

 

 

Marko Pavlišič

Nasprotniki privatizacije vztrajno ponavljajo laž, da je bil spisek 15 podjetij za privatizacijo izsiljen in da smo bili poslanci prisiljeni glasovati tako kot smo. Težko govorim za druge kolegice in kolege, ampak sam osebno sem tako takrat kot tudi vedno prej in kasneje v Državnem zboru glasoval po svoji vesti. In verjamem, da je tako ravnala večina.

V Sloveniji se moramo odločiti ali bomo šli po poti Nemčije, Avstrije, Norveške, Danske, Švice ali bomo raje zavili pot Severne Koreje, Kube, Venezuele. Ali pa bomo iskali neko novo pot. Pripadam generaciji, ki je od blizu videla iskanje nove poti na mnogih področjih. In prav vsak tak eksperiment lahko povzamemo z naslednjo definicijo. Socializem je težka in s trnjem posuta pot iz kapitalizma v kapitalizem. Morda bo prišel čas za novo družbeno eksprimentiranje. Morda. Ampak Sloveniji moramo najprej pustiti čas, da si opomore. Temeljna ideja kapitalizma je, da se posamezniku omogoči, da svoje trenutne potrebe omeji, zbira kapital, in nato s tem kapitalom ustvarja novo vrednost. Z boljšimi stroji, z novimi tehnologijami, z več znanja. In od tega ima korist vsa družba.

 

 

Jaka Šoba

K akciji me je spodbudil Luka Mesec, ki je parafraziral Einsteina in rekel, da “je norost ponavljati isti postopek na isti način in pričakovati drugačen rezultat”. Iz tega sem sklepal, da če državno lastništvo že vsaj 20 let dokazuje, da je neuspešno ne preostane drugega kot, da z dosedanjo prakso državnega upravljanja prekinemo in to najbolj temeljito storimo s privatizacijo. Prepustimo gospodarstvo, gospodarstvenikom in podjetnikom in od njega odrežemo politike in razne rentniške pijavke.

 

 

Črt Jakhel

Razlog za privatizacijo ni to, da bo potem zagotovo vse boljše. Zagotovljene prijetnosti ni, še zlasti ne v sedanjem stanju Evrope in sveta. Je pa zagotovljeno, da dosedanji model “razvoja” Slovenije ne deluje. Za to ne rabimo drugega kot pogled na četrt stoletja stopicanja na mestu.

Četrt stoletja gledanja v svoj popek in čaščenja nespremenljivosti – to si lahko privošči le tisti, ki mu ni treba drugega kot meditirati, drugi pa ga hranijo, umivajo in oblačijo. Tega luksuza nimamo. Vera, da ga imamo, ni razsvetljenje, temveč samomorilski kult.

Izbiramo med možnostjo, katere izid ni zagotovljen, in takšno, ki je preverjeno zanič. Morda izbira ni prijetna; težko pa bi rekli, da je zelo zahtevna.

 

 

Matej Tomažin, ekonomist

Privatizacija je nujna, ker daje upanje, da se bo ta način upravljanja, ki smo mu bili priča, spremenil in podal v slovenskem gospodarstvu zgled, da se da drugače. Da ti dobro in trdo delo ustvari priložnost. Da se začne krog kroženja dobrih delavcev oziroma da se negativna selekcija začne omejevati.

 

 

dr. Andrej Umek

Slovenija kljub formalni pripadnosti skupnemu evropskemu gospodarskemu, raziskovalnemu, univerzitetnemu itd. prostoru ostaja v veliki meri gospodarsko in intelektualno zaprta v svoje ozke meje. To ima za posledico, da so njeni gospodarski parametri, e.g. BDP na zaposlenega itd. bistveno pod možnimi, pod primerljivimi parametri drugih srednjeevropskih držav in kažejo trende nadaljnje stagnacije. Naša gospodarska zaprtost pomembno ovira osnovne dejavnike gospodarskega razvoja kot sta prenos najuspešnejših metod dela in upravljanja v naš prostor (Learn from the best) in izmenjavo tehnoloških dosežkov (Transfer of technology only through transfer of heads). Ta zaprti krog slabega gospodarjenja lahko Slovenija premaga samo z bistveno večjo prepletenostjo našega gospodarstva z gospodarstvi članic EU. Ključno oviro za to predstavlja evropsko neprimerljiva lastniška struktura slovenskega gospodarstva z izredno visokim odstotkom državnega lastništva. Da bi torej odstranili ovire za izhod iz krize in zagotovili uspešen gospodarski razvoj, je nujno privatizirati pretežni del državne lastnine v slovenskem gospodarstvu. Zavzemam se , da te prilike ne bi zamudili, da bi pospešili naš gospodarski razvoj - zato se zavzemam za privatizacijo državnega premoženja.

 

 

dr. Mark Plesko

Dilema med državnim ali privatnim, tujim ali domačim, je zame zgrešena. Kar potrebujemo je "dober gospodar" in to ne neka entiteta, temveč konkretna oseba, z imenom in priimkom, s kompetencami in globokimi etičnimi merili. Kje najti take ljudi? Kako jim zaupati?

Zagovorniki in kritiki privatizacije imajo vsi prepričljive argumente, vsaj zame, ki se ne spoznam ne na privatno in ne na državno lastnino. Sem le preprost jedrski fizik in podjetnik. Kako naj torej vem, kaj je prav? Še če bi mislil, da vem, nimam kompetenc in referenc, da bi bilo moje mnenje relevantno. Vem pa tole: Slučajno sem bil kot nevpleten opazovalec udeležen pri privatizaciji dveh podjetij, Fotone in Letrike. V obeh primerih sem videl in še videvam, da gre podjetju po privatizaciji zelo dobro in da ima večji potencial kot pred privatizacijo. Lahko je srečno naključje, a je zame dovolj dokaz, da privatizacija ne more biti vedno "bav-bav". Zato podpiram peticijo za privatizacijo, sploh kot protiutež tistim, ki so kategorično proti privatizaciji.

 

 

Dejan Turk

V preteklosti smo bolj govorili o privatizaciji in jo zelo skromno izvajali. Zakaj? ´Kvazi-nacionalni interes´ je še vedno tako intenziven, da ima vpliv na vodenje podjetij. A kaj je resničen nacionalni interes? To je mednarodna konkurenčnost in takšen lastnik, ki jo zagotavlja. Da gremo v tej smeri, potrebujemo stabilno lastništvo podjetij, z zdravimi, urejenimi in preglednimi lastniškimi pričakovanji. Ali je to država? Pogosto ne: analize razkrivajo nižjo uspešnost podjetij v državni lasti. Kar ni čudno. Poglejmo le sestavo nadzornih svetov. Ali v njih sedijo strokovnjaki na svojih področjih ali strankarski ljudje, ki prav zares nimajo nekih izkušenj z vodenjem podjetij, vodenjem ljudi, z delom v nekih podjetjih? Tega ne bomo mogli preseči brez privatizacije. Kapitalsko močni lastniki lahko tudi odprejo dostope do trgov, ki jih brez ustreznega kapitala ni moč osvajati. Priznajmo si, da je kombinacija slovenskega znanja in tujega kapitala ena od zmagovalnih.

 

 

Matjaž Čadež

Moje sanje so živeti v svobodni, uspešni in socialni državi s pravimi vrednotami.

Socialne države ne gradimo tako, da že dve desetletji puščamo hirati družbe, ki jim zaradi političnih interesov ne dovolimo postavljati učinkovitega vodenja.

Socialne države niso tiste, v katerih ni jasne odgovornosti za dobre in slabe rezultate, saj je razmazana med politiko in gospodarstvom.

Socialna država ni tista, kjer ni jasnega lastništva podjetij, kar ne omogoča vizije in dolgoročne strategije razvoja.

Socialna država je tista, ki na osnovi pravih vrednot celotne družbe omogoča zdrav osebni razvoj vseh državljanov. To pa dosežemo le z jasnim lastništvom družb brez vpliva politike, kar kažejo vse ankete.

Pri privatizaciji družbe ni toliko pomembna cena, za katero jo bomo prodali, kot je pomembno, ali jo prodamo takemu lastniku, ki bo družbo na osnovi dokazanih izkušenj in vrednot dolgoročno razvijal in jo naredil konkurenčno na globalni ravni.

Uspešni bomo, če bomo privatizacijo pogumno izrabili tudi za to, da bodo k nam prišli ljudje, od katerih se bomo učili in ki prihajajo iz okolja, ki ima višje vrednote od naših trenutnih.

 

 

dr. Jure Zupan

Poziv Za-privatizacijo sem podpisal, ker menim, da je kvalitetno upravljanje podjetij možno samo preko privatne lastnine, ko so razmerja med lastniki kapitala, tistimi, ki sprejemajo poslovne odločitve in tistimi, ki za te odločitve odgovarjajo, povsem jasno definirana in transparentna.

Za Slovenijo je privatizacija (v čim višjem možnem odstotku) pomembna tudi (in predvsem) zaradi tega, ker bodo brez vpliva na državno lastnino politične stranke v Sloveniji bistveno bolj enakopravne v vseh ozirih in vplivih na vse segmente družbe.

 

 

Matej Kovač

Tragikomično je zatrjevanje nasprotnikov privatizacije, da država za privatizirana podjetja ne bo dobila poštene kupnine oziroma, da bo kupnino nespametno porabila. Kaj je bolj zahtevno, prodati podjetje za čim višjo ceno kupcu z denarjem in znanjem, ali dolgoročno upravljati podjetja? Kje je več možnosti, da se zapravi javni denar, pri investicijah državnih podjetji ali pri naložbi privatizacijske kupnine? Če se odreka državi sposobnost, da učinkovito izvede privatizacijo, ji je potrebno še toliko bolj preprečiti, da bi s podjetji, ki jih ne zna dobro prodati, upravljala. Podpisujem pobudo za privatizacijo, čeprav ne vem ali bo Vlada dobila optimalno ceno za podjetja na seznamu za privatizacijo. Izkušnje s porabo javnega denarja pri gradnji avtocest, gradnji TEŠ 6 in AUKN-jevem reševanju insolventnih državnih bank, pa me utrjujejo v prepričanju, da je seznam prej prekratek kot predolg.

Drug razlog za moj podpis pod pobudo pa je, da sem dobrih deset let delal na področju spodbujanja tujih neposrednih investicij. Lahko si predstavljam, kako katastrofalne posledice bi imela prekinitev privatizacijskih postopkov na mednarodni ugled Slovenije kot lokacije za tuje neposredne investicije, zgolj zaradi lobiranja na javni denar prisesanih interesnih skupin.

 

 

Andrej Mertelj, Datalab

Mojo podporo peticiji najlažje pokažem na primeru, ki sem mu bil priča. Prijateljica je brezposelna in se preživlja s prekernimi deli. Do sedaj je večino časa živela na podpori družine, ki ji je raje dajala denar, kot pa vzgojo in zavijanje v vato, namesto preživetvenih sposobnosti. Leta 2008 so usahnili denarni tokovi v družino in dolce-vita je končana. Dolg na kreditni kartici, neplačani računi za Mobitel ter neplačano zdravstveno zavarovanje so rezultati. Njeno edino premoženje je bil manjši Mercedes. Ki pa ga je pijana razbila malce pred Silvestrovim. Popravilo 2000 evrov, ki jih nima kje vzeti. Moj predlog je bil, da ga popravi in proda (ali raje proda kar takega) ter dobi nekaj denarja. Ampak ne bi prodala ali zamenjala za cenejšega »ker je tako fin avtek in itak ne bo dobila zanj pametne cene«. Na moje vprašanje, kako misli vrniti dolgove, je odgovor »ne vem, bo že nekako«. Projekcija prihodnosti je jasna: eden izmed dolžnikov bo šel v rubež slej, ko prej in čez nekaj mesecev bo ostala brez vsega (predvidevam, da tudi na priporočene pošte ne bo odgovarjala, saj je to neprijetno in »bo že kako«).

Zamenjajmo prijateljico s Slovenijo, avto z državnim premoženjem in Mobitel z zunanjimi kreditorji in dobimo popolno paralelo. Verjetno bi 90 odstotkov sodržavljanov takoj prepoznalo zmotnost in usodnost dekletovih razmišljanj in dejanj. A če ta primer projeciramo na makro nivo, pridemo do iracionalnih kolektivnih pričakovanj: da bo prišel od nekod mesija ali se bo pojavil čudež, še najraje pa oba, ki bosta rešila vse naše probleme.

A dosedanje mesije so mrtvorojena deteca, zadnji čudeži pa so se godili kakih 2000 let nazaj. Živimo v izredno volatilnem svetu kjer niti najbogatejše države niso več sposobne se zapirati v svoj svet (padec fiksiranja švicarja na evro navkljub škodi za njihovo gospodarstvo je zadnji dokaz). Slovenija s tekočo porabo še povečuje ogromen dolg, ki nam zajeda proračun. Dolg, ki ga ne moremo poplačati v naslednjem desetletju in bomo zato morali znova in znova obnavljati kredite (beri prodajati državne obveznice). Dandanašnji so obresti nizke, denarja zaradi QE preveč a kljub temu komaj odslalomiramo od vratc do vratc. A kaj se zgodi, ko bodo obresti začele rasti?

Pametno je torej, da v obdobju poplave poceni denarja in obetavnih investicijskih sentimentov vnovčimo to, kar se da in s tem zmanjšamo dolg. Če lahko danes, ob privatizaciji, s pametnimi pogajanji dosežemo višje cene od prvotno ponujenih (dejansko še nekako dihamo), je verjetnost, da bomo - ob povečani prisili prodajati - dosegli nižje cene od današnjih.

Pa da se ne razumemo narobe: nisem apriori proti državnemu premoženju. Dobro upravljano premoženje nosi blagostanje. Vendar je naš problem v tem, da premoženja ne upravljamo, ampak ga pustimo, da kot garjav pes z razsutim imunskim sistemom teka okoli in gosti vsako bolho in metljaj, ki se ga prime. Če smo v sedmih letih samo na razliki prodajnih cen izgubili 10 mrd € smo poleg tega izgubili še vsaj kako milijardo skozi mrežna izčrpavanja (svetovanja, nepotrebnega zaposlovanja, …).

S prodajo napajanje omrežij prepustimo novim lastnikom (če se jim bo splačalo), kar pomeni, da smo prihranili nekaj mrd € ter pridobili nekaj sto milijonov davka na dobiček in trošarin. V prihodnosti bo cena za slovenska podjetja nižja, saj je verjetna nadaljnja izguba kupne moči, kar se preko pričakovanih dobičkov zrcali na ceni podjetij.

Edini način ne-privatizirati je v temelju spremeniti slovensko gospodarsko policijo, tožilstvo in pravosodje ter vzpostaviti delujoče (in ne pro-forma) agencije za zaščito trga (UVK, ATVP, APEK, …). Ko bo to urejeno, bo postavljen predpogoj delujočemu državnemu lastništvu. Gospod premier bi lahko v preteklih 9 mesecih postavil nastavke takim spremembam in bi bila danes odločitev za ali proti privatizaciji bistveno lažja tudi za nas, ki razumemo vzrok/posledico ter delovanje gospodarstva.

In na koncu: res ne vem, zakaj bi po 25 letih slabega upravljanja prav sedaj prišlo do spremembe. Ne razumem tovarišev Mencingerja in Meseca, kje vidita drastično spremembo, ki bi spremenila tradicije. Ljudi bi morali presojati po dejanjih, ne besedah. Eden s svojimi preteklimi kaže prav nasprotno, za drugega pa ne vem, da bi svoje ekonomske kvalifikacije že kje preveril. So to bodoči gospodarski kapitani neprivatiziranega premoženja? Bodo to mogoče njihovi sinovi in strici? Rezultat lahko skoraj z gotovostjo ekstrapoliramo iz zgodovine.

 

 

dr. Tadej Kotnik

Slovenska politika se je četrt stoletja z vsemi štirimi upirala privatizaciji – oziroma vsaj transparentni privatizaciji; če že, je bilo lastninjenje omogočeno le tistim, ki jih je politika nastavljala v vodstva družb, in takim, ki so se tja neposredno iz politike nastavili kar sami. Kam je to privedlo, zdaj že zelo jasno vidimo – v stečaj osmih od desetih največjih finančnih holdingov, v milijardno izgubo »nacionalnih šampionov«, ki so jo utrpeli, ker so se njihovi politično nastavljeni vodilni bolj kot z osnovno dejavnostjo ukvarjali z obračanjem denarja, in odtod še v orjaško luknjo v naših treh največjih bankah, v katerih je tako člane uprav kot nadzornih svetov vseskozi izbirala država ... in jih še danes.

Okus je nekoliko grenak, saj v Sloveniji ne zmoremo in ne zmoremo vzpostaviti okolja za tisto pravo, transparentno privatizacijo, v kateri bi družbe prodajali najboljšim ponudnikom na trgu, temveč o vsem – vsaj iz ozadja – odloča politika. Več kot dvajset let je o privatizaciji odločala domača politika in jo pretežno onemogočala, zdaj pa je odločanje prevzela bruseljska politika, ki privatizacijo zapoveduje, a se tudi ona vtika v to, kaj in kdaj je treba prodati, pa komu se sme prodati in komu ne, kar bo težko povsod prineslo optimalen izkupiček. Kljub temu pa je jasno, da izguba, ki jo trpimo zaradi »nacionalno-interesnega« nasprotovanja privatizaciji oziroma omejenosti privatizacije le na politične izbrance, še naprej iz leta v leto narašča. Zato me veseli, da je nekaj družb z »zloglasnega« seznama že našlo dobre zasebne lastnike, in upam, da ga bo v kratkem še katera – pa ne le od te petnajsterice!

 

 

dr. Ljubo Sirc, ekonomist

Blaginja vseh prebivalcev Slovenije, ne le izbrancev oblasti, temelji na krepljenju pravne države in privatizaciji podjetij v državni (so)lasti.

 

 

Mark Boris Andrijanič

Peticijo podpiram, ker verjamem, da bi umik politike iz gospodarstva pomembno prispeval k normalizaciji tako slovenske politike, kot tudi gospodarstva. Politikom bi bila s privatizacijo odvzeta možnost, da ustvarjajo, nagrajujejo in, če je potrebno, rešujejo prijateljska omrežja na račun državnih podjetij. Posledično bi se močno zmanjšal izjemen vpliv, ki ga imajo takšna omrežja na slovensko politiko danes. V državnih podjetjih pa bi se s privatizacijo končno rešili kulture klientelizma in politikantstva, ki zavira razvoj celotnega slovenskega gospodarstva. S svežim kapitalom bi prišla tudi nova znanja in delovna mesta, še posebej za mlade generacije, ki jih je kriza močno prizadela. Postanimo torej končno normalna država, v kateri se ne nagrajuje političnih zvez, temveč pošteno podjetnost, in v kateri davkoplačevalci ne rešujemo zavoženih državnih bank, temveč najranljivejše člane družbe.

 

 

Milena Koselj Šmit, predsednica sindikata Neodvisnost KNSS Gorenjske regije

Po 25 letih tranzicije imamo v Sloveniji še vedno enega najvišjih deležev državnega lastništva v podjetjih med državami OECD. Večino državnih podjetij vodijo politiki po svojih nameščencih, jih izčrpavajo, v nadzornih svetih sedijo prijatelji politikov, davkoplačevalci pa skrbimo, da se v zasebne žepe posvečenih v imenu nacionalnega interesa prelivajo zajetne vsote. Nadzora nad početjem političnih pokvarjencev tako nimamo. Zaradi državnega lastništva je slovensko gospodarstvo talec politike.

Državljani Slovenije si zaslužimo prenos znanja, izkušenj in tehnologij iz razvitejših okolij. Predvsem pa pričakujemo menedžment, ki ni voden, ampak vodi.

 

 

Matej Potokar, Predsednik Ameriške gospodarske zbornice v Sloveniji

Pomanjkanje privatizacije ovira tuje investicije in škodi dolgoročni konkurenčnosti Slovenije v globalnem gospodarstvu. Mnoge tuje investitorje je že v preteklosti odvrnilo sklicevanje prejšnjih Vlad na “nacionalni interes” ter vztrajanje pri nadzoru nad upravljanjem v primerih, ko so skušale prodati državno lastnino. Potrebujemo premišljeno gospodarsko strategijo za celotno Slovenijo, ki vključuje tudi privatizacijo, »hitre zmage« in dobre primere, saj zaradi preteklih neuspešnih poskusov s strani tujih investitorjev in nepreglednih postopkov, nekateri preprosto nimajo več zaupanja, da je Slovenija prostor priložnosti. Strah pred tujimi investitorji je odveč. V Sloveniji obstajajo odlični primeri podjetji v tuji lasti, ki pa veliko doprinesejo slovenskemu prostoru prav z družbeno odgovornih delovanjem, stabilnim zaposlovanjem in vrhunskim korporativnim upravljanjem.

 

 

Marko Limbek, Inštitut dr. Janeza Evangelista Kreka

Nacionalni interes Slovenije je privatizacija, saj pomeni svež denar, dodatno znanje, višjo poslovno kulturo in boljša delovna mesta. Nacionalni interes je ugodno poslovno okolje, več kapitala v Sloveniji in več mednarodnega znanja, zato je privatizacija edina pot do razvoja, blaginje in zadovoljstva v Sloveniji. Državna podjetja so resnično kot družinska srebrnina, ampak pripada samo nekaj izbranim družinam, ki imajo od tega korist, medtem ko ljudstvo od tega nima nobene koristi, ampak samo stroške pri vedno novih dokapitalizacijah. Zato prodajmo vse, da bomo od tega vsi imeli kakšno korist. Državna podjetja že sedaj delujejo v zasebnem interesu nekaterih posameznikov in družin, tako da bi morala biti privatizacija samo še formalnost. Državna podjetja so tudi last vseh, tako da imamo vsi pravico odločati, kaj se bo z njimi storilo, in sam želim, da se prodajo, saj od njih nimam nobene koristi, samo škodo. Če so politiki res tako slabi, kot govorijo vstajniki, potem je popolnoma nerazumno in nelogično, zakaj jim ta isti vstajniki dovolijo, da vodijo gospodarstvo. Naj se umaknejo ven in prepustijo gospodarstvo sposobnim